Numbers 11

11. Poglavje

1In ko je ljudstvo tožilo, govoreč hudo na ušesa Gospodu, in je Gospod slišal, se razsrdi, in vname se ogenj Gospodov med njimi ter požre najzadnji del tabora. 2In ljudstvo vpije k Mojzesu, in Mojzes moli h Gospodu, in ogenj ugasne. 3In imenovali so ta kraj Tabera, ▼

▼T. j. požar.

ker se je razvnel ogenj Gospodov med njimi. 4Mešana druhal pa, ki je bila med njimi, se je vdala poželjivosti, pa tudi sinovi Izraelovi so vnovič jokali in govorili: Kdo nam da najesti se mesa? 5Spominjamo se na ribe, ki smo jih jedli v Egiptu brezplačno, in kumare in dinje in luk in čebulo in česen. 6Sedaj pa je duša naša suha; ničesar nimamo tu, samo tisto mano vidijo naše oči. - 7Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in barva njena kakor bdelijeva. 8Ljudstvo jo je hodilo pobirat in jo mlelo v mlinčkih ali trlo v možnarjih in kuhalo v loncih in pripravljalo iz nje kolače, in njen okus je bil kakor na olju pečenih kolačev. 9in ko je po noči padala rosa na šatorišče, je padala mana ž njo vred. - 10Tedaj čuje Mojzes, da ljudstvo joče po rodovinah svojih, vsakteri pri šatora svojega vratih; in razvname se srd Gospodov silno, in tudi Mojzesu se vidi prehudo. 11In reče Mojzes Gospodu: Zakaj tako hudo ravnaš s hlapcem svojim? In zakaj nisem našel usmiljenja v tvojih očeh, da mi nakladaš težo vsega tega ljudstva? 12Sem li mar jaz spočel vse to ljudstvo ali ga rodil, da mi praviš: Nosi jih v naročju svojem, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njih očetom? 13Odkod naj vzamem mesa, da ga dam vsemu temu ljudstvu? Kajti jokajo pred mano ter govore: Daj nam mesa, da jemo! 14Ne morem sam nositi vsega tega ljudstva, ker mi je pretežko. 15Ako pa hočeš tako z menoj ravnati, rajši me, prosim, usmrti, če sem našel usmiljenje v tvojih očeh, da ne gledam nesreče svoje! Tedaj veli Gospod Mojzesu: 16Zberi mi sedemdeset mož iz starejšin Izraelovih, o katerih veš, da so starejšine ljudstva in oblastniki njegovi, in privedi jih k shodnemu šatoru, in naj stojé tam pri tebi. 17Jaz pa stopim doli in bom ondi govoril s teboj, in vzamem od duha, ki je nad teboj, ter ga dam nadnje, da nosijo s teboj težo ljudstva, da ne bi tebe samega težilo. 18Ljudstvu pa véli: Posvetite se za jutri, in jedli boste meso; zakaj jokali ste na ušesa Gospodu in govorili: Kdo nam da jesti mesa? Res se nam je v Egiptu dobro godilo. Zato vam da Gospod mesa, da boste jedli; 19ne eden dan ga boste jedli, ne dva, ne pet, ne deset, ne dvajset dni, 20marveč cel mesec dni, dokler vam ne poleze iz nosa in se vam zgnusi, zato ker ste zaničevali Gospoda, ki je sredi vas, in jokali pred njim, govoreč: Zakaj smo šli iz Egipta? 21In Mojzes reče: Šeststo tisoč mož pešcev je tega ljudstva, med katerim jaz bivam, in ti praviš: Dam jim mesa, da ga uživajo mesec dni! 22Pokolje li se toliko ovac in goved, da jim bode zadosti? Ali se jim bodo semkaj zbrale vse ribe morja, da jim bode zadosti? 23Gospod pa reče Mojzesu: Je li mar roka Gospodova prekratka? Zdaj pa boš videl, ali se ti zgodi po moji besedi ali ne. 24Mojzes torej gre ven ter sporoči ljudstvu besede Gospodove, in zbere sedemdeset mož iz starejšin ljudstva in jih postavi okoli Šatora. 25In Gospod stopi doli v oblaku ter govori ž njim in vzame od duha, ki je bil nad njim, in ga da nad sedemdesetere starejšine. In zgodi se, ko počije duh nad njimi, da so prorokovali, pozneje pa nič več. 26A v taboru sta ostala še dva moža, enemu ime Eldad in drugemu ime Medad, in duh je počil nad njima; bila sta namreč tudi med zapisanimi, a nista šla ven k Šatoru; in prorokovala sta v taborišču. 27Pa priteče deček in sporoči Mojzesu, rekoč: Eldad in Medad prorokujeta v taborišču! 28Tedaj izpregovori Jozue, sin Nunov, strežnik Mojzesov od mladosti svoje, in reče: Gospod moj Mojzes, brani jima! 29Mojzes pa mu reče: Kaj si tako vnet zame? O da bi vse ljudstvo Gospodovo bili proroki, da bi Gospod dal duha svojega nadnje! 30In Mojzes krene proti taboru, on in starejšine Izraelovi. 31Tedaj pride veter od Gospoda in prinese prepelice od morja sem in jih spusti, da leté nad taboriščem, dan hoda po tej strani in dan hoda po oni strani okrog taborišča, dva komolca visoko nad zemljo. 32In ljudstvo vstane in nabirajo prepelice ves ta dan in vso noč in ves drugi dan. In kdor je najmanj nabral, je imel deset homerov; in razobešajo jih povsod okoli šatorišča. 33Še je bilo meso med njih zobmi, še ni bilo požrto, ko se vname srd Gospodov zoper ljudstvo, in Gospod udari ljudstvo s silno veliko šibo. 34In imenovali so ime tega kraja Grobovi poželjivosti, ker so ondi pokopali ljudstvo, ki se je vdalo poželjivosti. 35Od Grobov poželjivosti je ljudstvo popotovalo v Hazerot, in ostali so v Hazerotu.